"Najbolj nedoumljivo o vesolju je to, da je sploh doumljivo."
- Albert Einstein (1879-1955)

Einstein je bil edistven (miljski) kamen na poti Zemljanov, vendar ... je bil tudi le to - Zemljan.
Človek je omejen, neverjeno, kako zelo je človek omejen. To lahko uvidi sam na mnogo načinov. Le pomislimo, koliko svetlobe zazna človeško oko. Predstavljajmo si elektromagnetni spekter - spekter svetlobe, kjer si sledijo: radijski in mikro valovi, infrardeča, vidna in UV svetloba pa X ter Gamma žarki. Oko zazna vidno svetlobo - vidni del spektra. Vendar prosim, koliko je te svetlobe v primerjavi s celim spektrom? Malo, prav imaš, prav malo:

Slika kaže mesto vidne svetlobe v celotnem spektru elektromagnetnega valovanja oziroma spektru vse svetlobe, vendar ne v običajni, linearni skali, ker se tam območja vidne svetlobe sploh ne vidi. Kdor bi si ga vseeno rad predstavljal, bi mu rad dal en nasvet: Odmisli si kaj takega. Pač nisi Zaphod Beeblebrox, ki ni zblaznel, ko je v TPV - Total Perspective Vortex ugledal mikroskopsko piko na mikroskopski piki, ob kateri je pisalo: "To tu si ti". Zato ni pametno razmišljati o debelini pasu vidne svetlobe v linearni skali.
Tako se moramo poslužiti trika, ki nas žal oropa bistvenega - intuitivne predstave. Spekter svetlobe prikažimo v močno logaritmirani skali. Tako so na levi Gama žarki z valovnimi dolžinami okrog pikometra in na desni le malo stran radijski valovi v metrih. Slika torej na žalost ni v linearni skali, kot bi si želeli, ampak drugače ne gre: Gledati linearno tu ni zdravo.
Ampak človek ne bi bil človek, če ne bi venomer poskušal - zboleti. Sama ideja o nevarnosti naj ne bi nikogar pokopala. Zato si vsem opozorilom navkljub le poskušajmo predočiti mesto vidnega dela spektra v celotnem spektru - v linearni skali. Predstavljajmo si letalski let Brnik (SLO) -- Wellington (NZ), kar približno predstavlja najdaljši smiselni let na Zemlji. Ta namreč diametrira Zemljo, kar pomeni, da ležita Slovenija in Nova Zelandija na popolnoma si nasprotnih straneh Zemljine oble. Dejansko let običajno ni direkten, saj direktne povezave ni. Tako je treba najprej odleteti z Brnika nekam v Srednjo Evropo, na primer na Dunaj, in od tam do končnega cilja. Dolžina tega, skoraj direktnega leta je polovica obsega Zemlje ali približno 20,000 km. Na tej razdalji zdaj v mislih razpotegnimo trak elektromagnetnega spektra od - najkrajših Gama žarkov pri nekaj pikometrih na letališču Brnik v Sloveniji - do najdaljših radijskih valov pri nekaj kilometrih na letališču Wellington v Novi Zelandiji. Na poti od začetka do konca se tako zvrstijo vsi vmesni deli spektra: na prvih 20 cm vzletalne steze na Brniku: žarki Gama in X ter UV, vidna in IR svetloba. Nekje pri 200 m so mikro valovi, od tam naprej, preko ravnin Bolgarije, gora Romunije, Črnega in Kaspijskega morja, Bližnjega vzhoda, preko Indije in naprej čez Indonezijo, Avstralijo in ocean do Nove Zelandije, pa se razprostirajo radijski valovi. Pas vidne svetlobe, debeline tankega ženskega prsta, se torej nahaja v tistih začetnih centrimetrih vzletalne steze.

Tako zelo je človek omejen. Vendar to ni tako huda bolezen. Dejanski problem nastopi, ko se omejenosti pridruži zarukanost. Zarukanemu človeku, ki je že itak omejen, ni pomoči. Svoj čas prebije pod meglo, pa še tam le sedi na kakšni skali. Vendar tudi zarukanost ni nepremostljiv problem: Človek naj hodi v šolo, bere časopise, knjige in pač poskuša ostati prožnih misli. Zarukanost je približno lenoba. Človek se proti lenobi bori na več načinov.
Morda je človek omejen še bolj, kot si upamo priznati: Ker je teoretično spekter neomejen, je človek neskočno omejen - in tega se ne da preseči. Vendar je spekter omejen (na temperaturni ali frekvečni skali) na levo z absolutno ničlo. Res je, da se temperature 0 ne da doseči, a če se - ne boli - v mislih vseeno premaknemo prek nje (k negativnim temperaturam), tam spektra ni več, tam ni ničesar več.
Vendar nekaj mora biti tam, boš ugovorajal. Tako razmišljanje je pomojem jalovo. Bolje je reči: Tam ni ničesar - in naj tako ostane. Spomnim se odgovora enega važnega pisatelja; vprašali so ga, kaj je bilo pred časom nič, pred Velikim pokom na primer. "To morate vprašati koga drugega," je bil hipen njegov odgovor.
Spekter dejansko je omejen na levo s temperaturo nič, ni pa omejen na desno - Gama žarki imajo lahko poljubno veliko energijo.

Človek do danes še ni klonil. Zakaj bi zdaj? Ves čas je razvijal znanje in zraven tehnologijo. Naredil si je igračke. Z njimi je posegel po nezaznavnem delu spektra. Z infrardečimi očali je na primer lovil zlikovce ponoči, z UV senzorji sovražne podmornice, s Hubblovim teleskopom najbolj oddaljena nebesna telesa. Človek si je sestavil igračke, da je omilil svojo omejenost. Vendar kakšen je vrh, ki ga je s tem dosegel, če je njegova omejenost neskončna? Nikakršen, dosegel ni nobenega vrha. Še zmeraj je v steni.
Marsikdo in med njimi marsikateri znastvenik bi rekel, da bo tako tudi ostalo za vekomaj, torej da človek ne bo nikoli dosegel vrha. Vendar tem tudi ni vse za verjeti, saj:

"Specialist (ali modrijan-nevednež) sicer dobro pozna svoj sila majhen kos vesolja, zato pa docela nič ne ve o vsem drugem (tu živi kot ostali ljudje-masa)."
- José Y Gasset Ortega (1883 - 1955)

Sam mislim, da bo človeku uspelo prilesti na kakšen vrh, doseči zadnje spoznanje na kakšnem področju. Na misel mi pride biologija in delovanje organizma. Organizem je v praktičnem sestavljen končno zapleteno; resda zelo zapleteno, da na primer človeški genom sestavlja prek 20,000 genov. Vendar je to končno. Odkrije in popolnoma popiše genom na dan, pa bo človeštvo v 20,000 dneh ali 55 letih popolnoma obvladalo človeško telo in bolezni, ki ga pestijo. Popolnoma - morda si te besede kot izobražen človek ne bi smel privoščiti. Kljub temu mislim, da bo človek prilezel na kakšen vrh.
Optimizmu navkljub se nikakor ne morem znebiti občutka šlamparije. Kakor se človek že trudi zakrpati luknje, tako da na primer premaga razne bolezni, pa ga skozi stranska vrata venomer preseneti kakšna nova nadloga. Zdi se, da hodi v krogu. Pa je to res krog, morda se le zdi kot krog, morda je heliks? Od zgoraj se bo komu zdel kot navaden krog. Tem lahko brez obotavljanja rečete pesimisti. Izobrazite se toliko, da boste znali prepoznati pesimista in se mu izognili. Z njim življenje nikakor ni v slast, temveč nasprotno v muko, saj je brez smisla. Le optimist bo premislil in se potrudil pogledati na heliks še iz malo drugačne perspektive. Kaj bo s tem pridobil? Le kaj, videl bo na lastne oči, da heliks ni le krog, temveč krivulja, ki od zgoraj res zgleda kot krog, a se v svoji drznosti širi v tretjo dimenzijo. Tako si heliks širi obzorje. Tako se osmišlja. Heliks je lahko krog, krog pa ne more biti heliks. Enako je optimist lahko pesimist, pesimist pa ne more biti optimist. Prav to je pomojem tudi pravi razlog, zakaj se je v življenju na splošno vredno potruditi in dati vse od sebe. Tudi matematiko naj človek študira, saj bo lažje razumel razliko med heliksom in krogom.

Heliks je torej heliks in lahko tudi krog. Krog je le krog.

Tako se zgodi, da v knjigi Stik leta 1999 ljudje uspešno sprejmejo izven-zemljsko in razumno sporočilo, sporočilo vesoljcev. Se bodo nanj odzvali? Bodo zgradili ladjo po delno razumljivih načrtih in poslali svoje ljudi globoko, neznano v vesolje? Z neznanim namenom v neznano.
Odgovor je jasen kot razmislek o otroku, ki ima denar in možnost, da gre v trgovino po sladoled. Seveda bo šel po sladoled. Seveda bo človek naredil vse, če le vidi možnost in prostor, kamor se bo razpasil. Zato nisem zamerljiv do nevrotikov, ker sem otrok tudi sam. Ne trdim, da razumem vse njihove odzive in dejanja, razumem pa potrebo nevrotikov po boječem seganju v neznano. Človek je razvajen otrok. Prosto širjenje lastnih vitalnih želja in neizprosna nehvaležnost do tistega, kar omogoča njegovo lahko življenje, sta ravno lastnosti razvajenega otroka. To velja tudi za druge živali. Pixarjev crtič For the Birds (2000) pokaže, kako je s tem pri ptičih.
Tako se lahko le vprašamo, ali bo kdaj bolje. Bo bolje? Gotovo ne.

"Saj ne napravi otročjih nas starost, le to spoznamo, da smo otroci ostali."
- Johan Wolfgang Goethe (1749 – 1832)

Vendar če je v tem več boljšega kot slabšega, je misel dejansko optimistična - in pika:.

Stik (1986) je ena mojih najljubših znanstveno-fantastičnih knjig. Tudi film (Contact, 1997) mi je zelo všeč. Tam je Jodie Foster v njeni srčni znanstveno-fantastični drži in pozneje kombinezonu tako ljubka, da ni dneva, ko ne bi v kakšnem zlepku misli švignila pod mojo lobanjo. Stik napenja super zgodba, tako onostranska kot tuzemska. Carl Sagan zanj ni zaman dobil nagrade Hugo.

Če bi imela ta knjiga usta, bi gotovo rekla: "Želim si stika." Tako sem nas ponižno zbral devet in knjigo poslal na krožno pot po Sloveniji, kot kaže slika spodaj. Prenos knjige ima nekaj pravil. "Drži se jih, pa bova prijatelja," še doda knjiga:

1. Tu v dnevnik napiši, da sem varno v tvojih rokah,
2. preberi me in nam zaupaj utrinek ali dva [glej Pa še to, A, spodaj],
3. preberi me v humanem času (pomni, da je vsak od vas, revežev, tu še kakšnih 60 let),
3. dober tek,
4. pošlji PM - Private Message - udeležencu pred teboj in se zmeni, kako me boš predal: po navadni pošti, osebno, s pomočjo golobov ... le pazi, da me ne izgubiš. Glej, da ne padem v vodo. Sicer kupiš novo. Glej, da bo krog tekel hitro in veselo.
5. Kot sprehahanje vas prijetno utrudi tudi branje. Zato je BoLe k meni priložil svojo najljubšo čokolado, Milko s celimi lešniki. Tisti pred teboj si gotovo želi, da bi BoLeta posnemal. Namesto da kupuješ čokolado, lahko spečeš piškote, zamešaš štrudel, možnosti je veliko. Le ne pusti bralca lačnega, pa še to glej, da ne bo na primer čokolada težja od 100g, da ne bosta z Bojem soodgovorna za preveč dodatnih kilogramov.

Urejen seznam postaj od BoLeta v Ljubljani do:
1. WhiteDwarfStar (Ljubljana),
2. Soncnica (Ljubljana),
3. tosk (Ljubljana),
4. Ruj (Koper),
5. Kana (Idrija),
6. ajdica (Polhov Gradec),
7. natanos (Ljubljana)
8. Tinkara (Ljubljana)
9. in nazaj k BoLetu.


Universe Reference Map - edinkrat sem jo videl v tisti praznični januarski številki revije National Geographic leta 2000. Potem v živo nikoli več. K reviji je bila priložena tudi ta shema vesolja, ki se mi zdi nekaj najmočneje očarljivega, natisnjenega na papir. Zdaj sem jo našel v spletni prodajalni NG. Ko bi tole bral Dedek Mraz ...
Slika je nesramno pomanjšana (original je skoraj A1: 51 x 78 cm) in obupna, se strinjam, pa vendar se da razločiti osnovno vsebino. Naj jo skušam po spominu orisati.
Vesolje je prostrano in čeprav silno, je obenem precej prazno. A ne zmenimo se zdaj za to, porazdelitev mase je del malo drugačne zgodbe. Velikost je tisto, kar nas zanima, in naše mesto v njem [Pa še to, B]. Kje je Zemlja v vesolju? Nikjer, to je verjetno najbolj pošten odgovor. Le kdo bi jo namreč lahko našel, če je treba narediti pet zaporednih, strašanskih povečav, da se pride do našega osončja, za katerega vemo, da 99.9% njegove mase odpade na Sonce ... Tako, pripravi se, pet povečav:
1. Rezina predstavlja nekaj promil opaznega vesolja in vsebuje supergrozd galaksij. Ta ogromen grozd, okrog 150 miljonov svetlobnih let počez, vsebuje na miljone grozdov in en tak grozd na tisoče galaksij.
2. Grozd galaksij, premera okrog 5 miljonov svetlobnih let, v katerem pleše naša Mlečna cesta / Milky Way, luštna spiralna galaksija, ki sicer precej sameva. V soseski so: ozvezdje Ursa Minor, majhni galaksiji Veliki in Mali Magelanski oblak ter še ena velikanka-spiralka Andromedia.
3. Položaj domače galaksije se v prerezu širine 500,000 miljonov svetlobnih let dobro razloči. Zemlja se nahaja v drobnem ozvezdju Orion, za kateregakoli Nezemljana precej nepomembnem obrobju Mlečne ceste. Podoben odnos imam sam do neke zakotne ulice v predmestju Ria de Janeira. Čeprav me njena usoda navdaja le z grenkobo, ta ulica zame enostavno ne obstaja.
4. Ozvezdje Orion, premera 40 svetlobnih let, je napolnjeno z raznimi osončnji. Nam najbližje, Alfa Centauri, oddaljeno 4.3 svetlobna leta, ima tri sonca. Osončje Vege, kamor se odpravijo junaki Stika, oddaljeno 26 svetlobnih let, leži nekje na obrobju Oriona.
5. Naše osončje meri v premeru okrog 15 miljard kilometrov. Živimo na planetu, ki ima ugodno lego. Glede tega se ne bi smel noben pritoževati. Recimo, da nas zebe pa si želimo, da bi nas čimprej ogrelo. Ni problema, reče Sonce, posije in nas zagreje čez 8 minut. Pomisli na reveža, ki živi na obrobju osončja, na primer na Plutonu. Gotovo ga zebe. Da zakuri, mora počakati 7 ur.

Pa si že mislil, da je daleč do lekarne, bi pripomnil Douglas Adams (str. 50).

Pa še to:
A. Kje iskati najmočnejši navdih, takšnega, ki se prisesa nate in ti izpije vso ležernost, obenem pa te nafila z nečem lažjim od najlažjega, da ti razum odpove, pa da vseeno ustvariš nekaj blaznega; v zemeljskih muzah? Mislim, da ne, mislim, da so muze preveč - izmuzljive. Pridejo in grejo. In človek kmalu pozabi nanje. Znanost, znanje - to je liter navdiha brez dna. To naj bo navdih za poezijo. Znanje nas osmišlja. Odzovi se na obstreljevanje narave in njene prijetne dražljaje.
B. Takole gre: vsak naj najprej kaj da družbi, pusti kaj v svetu v zameno, kar si je vzel. Vsak naj postane vsaj malo pomemben tudi za druge. Ampak na koncu, navsezadnje, je človek tako pomemben, kot si domišlja sam.

Kmalu bo noč. Dovolj je misli mojih. Le kaj pravi Gašper:


Zdaj pa misli tvoje.

Knjiga je bila boljša od filma. Predvsem je bilo v nji marsikaj več. In nekatere slike so bile čisto drugačne kakor v filmu.

Zgornji citat je iz prav te knjige. Upam, da ga bom lahko potrdila, ko jo bom zaprla.

Del knjige, ki opisuje vesolje je navdušujoč. Tisti, ki pripoveduje življenjsko zgodbo dr. Arroway pa žal ne. Preveč je klišejski, spon ga ne more osvoboditi niti to, da je glavna junakinja ženska.

Ni bilo veliko ljudi, ki bi toliko storili za popularizacijo znanosti kot dr. Carl Sagan. Resnično velik mož.

Koncno sem nasla to knjigo. Je na sporedu za branje. Cokolado sem pa ze pojedla. Hvala. :))

Soncnici hvala, za sankom cakala. Knjiga. Z res lepo slikico na prvi strani! Vec, ko jo preberem; upam kmalu.

Hm. Ne vem, kaj naj. Dalje, zaenkrat.

CAUGHT IN LJUBLJANA LJUBLJANA SLOVENIJA

Se opravičujem za zmedenost, Tošk pišem.
Skratka, zaenkrat je knjiga še pri meni, te dni pa gre iz rok v roke dalje. Lepa knjiga do strani 115, dlje mi je žal ni uspelo prebrati. Malo se mi zatika v teh časih, ko mi paše bolj kaj kratkega in jedrnatega.
Morda drugič do konca, če bo spet priložnost.

Ni sla skozi usta, ahem. Ni blo stika, ne po krivem. Cas je lisjak.
Predajam.

Končno je Stik pri meni. Življenje je v zadnjem času precej neprizanesljivo, zato ni šlo prej. Ruj, hvala za potrpežljivost.